prebavila izlocala dihala transportni sistem hormoni zivlenje cutila
dihala
cutila
prebavila
click to edit
Organi prebavne cevi so v glavi, vratu, prsni in trebušni votlini ter medenici. Pri odraslem človeku meri v dolžino od 6 do 9 metrov, sega od ust do zadnjika in zajema naslednje dele:[2]
zgornji prebavni trakt:
ustna votlina (ustnici, ustni preddvor, ustna votlina; žleze slinavke, sluznica, zobje, jezik);
žrelo;
požiralnik;
želodec, vratar.
spodnji prebavni trakt:
črevo:
tanko črevo: dvanajstnik (duodenum), tešče črevo (jejunum), vito črevo (ileum);[3]
debelo črevo: slepo črevo, na katerega je pritrjen slepič, debelo črevo (sestavljeno iz več odsekov: zgornje, prečno, navzdolnje in esasto), danka;[3]
analni kanal.
click to edit
Dihala ali respiratorni sistem je organski sistem, sestavljen iz specifičnih organov in struktur, ki pri živalih in rastlinah omogoča izmenjavo plinov. Anatomija in fiziologija se pri različnih organizmih znatno razlikujeta, odvisno od velikosti organizma, življenjskega okolja in njegove evolucijske zgodovine. Pri kopenskih živalih predstavlja bistveni del dihal notranji organski sitem s pljuči.[1] Izmenjava plinov v pljučih sesalcev in plazilcev poteka v milijonih majhnih mešičkastih struktur, imenovanih pljučni mešički (alveoli), pri ptičih pa v sistemu zračnih kapilar. Mikroskopski pogled pljučnih mešičkov pokaže zelo bogato prekrvljenost in kri prihaja v bližnji stik z zrakom.[2] Pljučni mešički so z zunanjim okoljem povezani s sestavom votlih cevastih struktur, imenovanih dihalne poti in med katerimi je največji sapnik (traheja), ki se v srednjem delu prsnega koša razcepi na dve glavni sapnici (bronhusa). Ti vstopata v pljuča, kjer se cepita na čedalje tanjše reženjske in segmentalne bronhuse, slednji pa se nato razcepijo na številne še ožje bronhiole. Pri ptičih so prisotni parabronhusi. Bronhioli pri sesalcih oziroma parabronhusi pri ptičih se odpirajo v pljučne mešičke pri sesalcih in zračne kapilare pri ptičih. Zrak iz okolja se prečrpuje do pljučnih mešičkov oziroma zračnih kapilar s procesom dihanja, pri čemer sodelujejo dihalne mišice.
Pri večini rib in številnih drugih vodnih živalih (vretenčarjih in nevretenčarjih) glavni dihalni organ predstavljajo škrge, ki so delno ali povsem zunanji organ v stiku z vodnim okoljem. Voda se pretaka po škrgah s pomočjo različnih pasivnih in aktivnih mehanizmov. Izmenjava plinov poteka preko tankih, ploščatih struktur, imenovanih filamenti in lamele, ki prihajajo v stik z vodnim okoljem preko zelo velike površine bogato prekrvljenega tkiva.
Pri drugih živalih, kot so žuželke, so dihala zelo enostavne anatomske strukture. Žuželke imajo tako sistem vzdušnic (trahej), ki ga sestavljajo drobne cevke, ki vodijo do posameznih celic (podobno kot pri sesalcih žile). Pri dvoživkah odigra ključno vlogo pri izmenjavi plinov koža. Tudi rastline imajo svoje dihalne sisteme (listne reže), vendar pri njih poteka obratna izmenjava plinov, v primerjavi z živalmi.[3]
click to edit
Meritev Formula za izračun Opis
Minutna ventilacija dihalni volumen * respiratorna frekvenca Celotna prostornina zraka, ki se izmenja skozi nos ali usta v minuti.
Alveolarna ventilacija dihalni volumen mrtvega prostora * respiratorna frekvenca Celotna prostornina zraka, ki se izmenja v alveolih v minuti.
Ventilacija mrtvega prostora mrtvi prostor * respiratorna frekvenca Prostornina zraka, ki ne doseže alveolov, vendar ostane v dihalnih poteh, v minuti.
hormoni
click to edit
Hormoni (grško ορμόνη = prebuditi) so snovi v organizmu, ki jih izločajo hormonalne žleze. Od hormonov so odvisne posamezne naravne funkcije delovanja organizma. Izločajo se neposredno v kri in se z njo prenašajo po celem telesu, kjer vplivajo na različne organe. Hormoni so prenašalci informacij med organi oziroma med tkivi v organizmu. Izjema so tako imenovani tkivni hormoni, ki se sintetizirajo na mestu, kjer tudi učinkujejo. Slednjih ne izločajo žleze, pač pa nastanejo v dotičnem tkivu. Hormone so odkrili v zgodnjem 20. stoletju. Delujejo le na določene ciljne organe, kjer se vežejo na specifične receptorje. Receptorji se običajno nahajajo na zunanji strani celične membrane. Vezava molekule hormona na receptor povzroči v celici biokemično reakcijo. Nekateri hormoni, ki so dovolj lipofilni, pa lahko prehajajo celične membrane (steroidni hormoni) in delujejo neposredno na celično jedro.
V živalskem organizmu izločajo hormone posebne žleze. Imenujemo jih žleze z notranjim izločanjem (endokrine žleze), ker sproščajo hormone neposredno v kri in nimajo drugih izvodil.
Tudi rastline sintetizirajo hormone; imenujemo jih fitohormoni. Enako kot živalski hormoni, imajo fitohormoni lastnosti signalnih molekul, ki delujejo na daljše razdalje v nizkih koncentracijah.
Načini delovanja hormonov
Ker posedujejo izrazito močno delovanje, izkazujejo učinek že pri zelo nizkih koncentracijah. V nasprotju z zelo hitrim prenosom informacij po živčnih celicah, lahko signal preko hormonov potuje tudi več sekund ali celo ur, preden doseže po krvi ciljno mesto.
Čim se molekule hormona sprostijo iz žleze v krvni obtok, lahko dosežejo vsako celico organizma. Da pa lahko hormon v neki celici povzroči določeno spremembo, mora le-ta posedovati ustrezne receptorje.
Večina hormonov deluje preko sekundarnih obveščevalcev. Sem sodijo hidrofilni hormoni, ki ne morejo prehajati lipofilnih membran. Po vezavi hormona na receptor, se zaradi biokemičnih reakcij v notranjosti celice sprosti sekundarni obveščevalec.
Prej omenjeni steroidni hormoni, ki so lipofilni, pa delujejo na celično jedro.
click to edit
Čutílo je del živčnega sistema, ki ima vlogo sprejemanja in obdelave informacij iz okolja. Pri živalih z razvito delitvijo na osrednje in obkrajno živčevje zajema čutilne receptorje, senzorična živčna vlakna in ustrezne dele možganov, ki zbirajo in obdelujejo informacije ter so odgovorni za subjektivno občutenje dražljajev, ki mu pravimo čut.
Prvi element čutila so čutilni receptorji, ki se nahajajo samostojno ali v čutilnih organih, običajno na površini telesa ali blizu nje, nekateri pa v notranjosti, da spremljajo notranje okolje organizma. Njihova vloga je prevajanje (kodiranje) zajetih dražljajev v vzorce akcijskih potencialov, »jezik« živčevja. Receptorji so specializirani za različne tipe (modalitete) dražljajev in v normalnih okoliščinah lahko samo prava modaliteta sproži odziv receptorja. Takemu dražljaju pravimo adekvatni dražljaj. Pri človeku v grobem ločimo naslednje tipe čutil:
kemična čutila – za voh in okus (kemorecepcija)
mehanična čutila – za tip, sluh, ravnotežje (mehanorecepcija)
termična čutila – za vročino in mraz (termorecepcija)
čutila za vid
Poleg teh so v telesu razporejeni še razmeroma nespecializirani živčni končiči, nociceptorji, ki se odzivajo na potencialno škodljive dražljaje in so odgovorni za občutek bolečine (nocicepcija). Drugje v živalskem kraljestvu, natančneje pri nekaterih ribah, so razvita čutila za električno polje (elektrorecepcija), s katerimi te živali zaznavajo okolico v kalni vodi, kjer živijo.
Čutila so edina povezava med živčevjem in zunanjim okoljem, zato je njihovo verodostojno odslikavanje okolja ključnega pomena za pravilne odločitve organizma, ki omogočijo preživetje. V širšem smislu ima njihovo delovanje ključno vlogo pri posameznikovi percepciji realnosti. Zato so deležni velike pozornosti ne le v biološkem smislu (preučuje jih veda, imenovana fiziologija), temveč tudi filozofsko.
transportni sistem
odprti transportni sistem
zaprt transportni sistem
click to edit
click to edit