Please enable JavaScript.
Coggle requires JavaScript to display documents.
Človek in njegovo delovanje (Človekovo prahotenje in njegova umna volja…
Človek in njegovo
delovanje
Značilnosti človeškega delovanja
Dejanja o katerih se ne moremo odločiti (actus hominis). Njihov izvor je človeška narava (so amoralna) niso svobodna
Narava - vpliv telesne, biološke določenosti, naroda, sloja, zgodovinskih okoliščin
Človek kot osebno bitje presega sebe kot naravno bitje - tj
transcendenca
človeka, ki izhaja iz njegove duhovnosti. Je v razmerju hkrati s sabo in drugim. On je pogoj za družbo zato ji ne more biti podrejen. Sicer totalitarizem.
Človekovo dejanje spremljajo naslednje značilnosti
si predstavlja
sadov si ne želi ampak jih tudi hoče
hoteno dejanje vedno sega preko sebe
volja se sproži zaradi nagiba - dobro
Obstaja zadnji cilj hotenja oz. delovanja (Arist - blaženost)
sam si izbira neposredne cilje svojih dejanj - ima možnost svobodne izbire
Iz svobodnosti sledi odgovornost.
Heidegger - človek kot tubit - najgloblja značilnost človeka je v drži do bivanja. Je presežen, se sebe zaveda, zavzema razmerje do tega kar je in kar bi lahko bil.
Actus humani - dejanja človeka kot osebe. Premišljena, svobodna dejanja, hotena dejanja,umna..
Človekovo prahotenje in njegova umna volja
Hotenje je zavestno teženje. Je umno. Človek hoče in ve kaj hoče in ve zakaj hoče.
Hoče pa kar je dobro
. Predmet hotenja je dobro, predmet uma pa vse kar je.
Aristotelsko toministična fil - Vsako bitje deluje v skladu s svojo naravo, hotenje pa to naravo izraža. Človek je bitje, ki v skladu s svojo naravo hoče dobro.
Hotenje je naravna stalnica volja pa konkretno dejanje tega hotenja. Prvotno hotenje ni svobodno, ker človek ne more ne hoteti. Toda konkretna volja, ki je zavestno in umno dejanja pa je svobodna.
Aristotel - Srečen človek deluje v skladu z vrlino. Čuti potrebo po takem zadovoljstvu, ki ga bo obvarovalo pred negotovostjo in smrtjo. Svobodna volja želi doseči cilj, ki ga želi naravno hotenje, zato je prahotenje usmerjeno v absolutnost in neskončnost.
Blondel - primarno in konkretno hotenje sta naravnana drug na drugega - prahotenje ne samo da hoče svoj cilj ampak ga tudi hoče hoteti. Ko postane zavestno se spremeni v umno hotenje različnih končnih dobrin in neskončnega dobrega.
Človek soočen z neskončnim in drugim
Človek je torej neizravnan s samim seboj. Odpira in razlašča ga neskončno. Torej neka drugost. Ta ne more biti znotraj obzorja, ki ga obvladuje človek. S tem je kot subjekt razlaščen. Nepripadnost sebi je najbolj izvirno dejstvo, ki ga ni mogoče preseči.
Husserl - zavest je odprtost ali pa je ni.
Heidegger - človekovo bivanje je skrb. To je izvirna odprtost v njej je tudi izvir moralne zavesti. Še vedno pa je to skrb zase ni pa še odgovornost za drugega.
Levinas pravi, da je za moralnost potrebno vzpostaviti razmerje nesebičnosti. Temeljno izvirno in nesorazmerno nesimetrično in edino pravo razlaščajoče razmerje je moralno razmerje.
PRIMERJAVA
Heidegger - izvir moralne zavesti je v klicu skrbi in biti. Moralni klic prihaja od znotraj.
Levinas - izvir moralne zavesti je v odgovornosti za bližnjega - moralni klic prihaja od zunaj, od drugega in kočno od Onega.
Ricoeur - stičišče je moralnost. Le ta pa je v svojem izviru zaukazanost.
Človek je v svojem bivanju torej nosilec ukaza.
Ta ukaz je njegova najgloblja identičnost. Človek je samo kot podložnik ukaza, dolžnosti in odgovornosti, postavljen na svoje mesto končnega bitja in ne Boga. Človekovo izvirno stanje je v svojem bistvu moralno.
Levinas - morala ni veja filozofije ampak je prva filozofija.
Človek kot svobodno bitje
Svoboda v - pomenu = svoboda od. Vendar ta predpostavlja da se vedno navežemo na nekaj drugega. Končna dobrina ni nujno hotena - privlači - vendar zanjo se je treba odločiti. S tem pa se sam določi. Svoboda je prav v tem.
Svoboda za - možnost samoodločanja. V pozit. snmislu. Če se nočeš navezati na kočne dobrine se moraš na absolutno. Na nekaj se pa moraš. Usmerjenost v absolutno dobro je na nek način transcedentalna svoboda, kot odmik od vsega kar je.
Negativna svoboda hje zmožnost razpolaganja s seboj. Pozitivna pa sposobnost določiti samega sebe za nekaj. Svoboda se meri po tem kolikor se more človek sam določiti namesto da bi ga določalo nekaj od zunaj.
Samo umna dejanja so resnično svobodna. Svoboda ni v tem da lahko nekdo dela kar hoče temveč, da lahko naredi tisto, kar se mu zdi dobro. Morala ne omejuje, ker je notranja silnica in če jo poslušam sem zavezan sebi - se ne podrejam tujemu ukazu.